… moramo najti svoj lastni avtentični vir moči, se stalno razvijati in osebnostno rasti

KDO V RESNICI SMO?

Vzgojeni smo bili v časih, ko so nam lastno vrednost določili drugi, bodisi preko dosežene stopnje izobrazbe, zunanjih statusnih simbolih, družinskega pedigreja, službenega naziva …

Sem hči uspešnih staršev, podjetnikov. Bila sem »Fordova«, bila sem diplomirana organizatorka managerka kadrovskih in izobraževalnih procesov, bila sem področni manager in vodja izobraževanj v multinacionalke, z novim avtom in lepo hišo.

Pot me je peljala navzgor, vse dokler nisem leta 2010 doživela kolaps na delovnem mestu. Takrat sem se vprašala, ali je pomembnejša moja varnost in moj status ali moje zdravje. Odločila sem se za zdravje.

Ko nas življenje postavi pred izziv, da izgubimo zunanje vrednostne »nalepke«, smo se prisiljeni vprašati kdo v resnici smo, koliko smo resnično vredni. Tudi sama sem se v taki življenjski situaciji vprašala: kdo sem jaz, kaj je smisel življenja, katere so moje lastnosti, znanja, izkušnje in kompetence. Vprašala sem se kaj je tisto kar bom delala, kar me bo osrečevalo celo življenje.

Ko se nam vse to zgodi, se začnemo samoanalizirati, primerjati z drugimi ljudmi, kar na površje prinese naše strahove in komplekse. Takrat se odprejo rane, ki jih je potrebno nežno zaceliti. Postavljamo si nova merila, po katerih poskušamo sebe na novo ovrednotiti, vendar nam zmanjkuje časa, ker moramo poiskati novo službo, nov posel, potrebno je preživeti. Postaja nas vedno bolj strah, začnemo se vrteti v začaranem krogu.

Prvi korak na poti k sebi je iskrenost do nas samih. Strahovi, laži in neiskrenosti nam jemljejo preveč dragocene življenjske energije. Sami se moramo odločiti kaj je za nas bolje, kaj nam energijo zares daje in kaj nam jo jemlje.

Znotraj nas se nahaja um – zapleten računalnik, ki dan in noč, beleži naše misli, ki se oblikujejo v programe po katerem se oblikuje naše življenje.

Čustveni coaching zahteva temeljit razmislek o sebi. To so spoznali modreci v vseh zgodovinskih obdobjih. Mark Avrelij je zapisal:

»Dobro se zazri vase. Tam boš našel vir, iz katerega boš lahko vedno črpal – le potrudi se in poišči ga.«

Ugotovila sem, da razlog mojega kolapsa ne delovnem mestu ni bila izgorelost zaradi preveč dela. Večino dela, ki sem ga opravljala, sem delala z veseljem. Med drugim sem reševala pritožbe strank, kar velja za najbolj stresno delo. Komunikacija s strankami, reševanje njihovih težav in organizacija izobraževanj me je ohranjala »živo« in zadovoljno in delo sem vedno opravila nad zahtevanimi kriteriji. Z veseljem sem vsak dan delala še od doma in tudi med vikendi sem se dodatno izobraževala.

Stresno področje dela zame pa je bilo »pilot« IT programov – vodenje in usmerjanje specifičnih računalniških programov, to je področje, ki me ni veselilo, za katerega sem čutila, da ga ne obvladam, ker zahteva preveč analiz in specifičnega znanja, ki ga nisem imela.

Najbolj stresni pa so bili medosebni odnosi v podjetju, med sodelavci je bilo veliko strahu in vsak se je bal za svoj položaj. Kar naenkrat stranka ni bila več na prvem mestu, ampak se je vse začelo vrteti okrog analiz in tabel. Delo je izgubilo smisel, padla je notranja motivacija. Tisti dan prvič nisem odnesla računalnika domov, predala sem se. To je zame pomenilo izklop ustvarjalne energije in tisti večer sem doživela kolaps.

Takrat sem si rekla: »Flora, telo ti nekaj sporoča!« Šla sem v knjižnico in prva knjiga, ki sem jo vzela v roke je bila »Osebnostni plus na delu«, avtorice Florence Littauer. Ko sem prebrala knjigo, sem naredila test, ki je pokazal (seveda!), da potrebujemo delo, kjer imam veliko stika z ljudmi. Sem sangvinik, vizionar, rada predavam in rada imam ljudi. Pisarniško delo, tabele, analize, IT programi, ni delo zame. In ravno takega dela je bilo v zadnjem letu več, kot predavanj, organizacije in stika z ljudmi.

Naredila sem test vrednot. Tudi tukaj sem dobila odgovor; veliko mi pomeni poštenost, lepi medosebni odnosi, družina, telesna aktivnost in višji smisel delovanja. Spoznala sem, da ni dobro, če si nečesa preveč želimo, pomembno se je uravnovesiti. Lastne vrednote naj postanejo vrline. Za to je potreben čas, jaz pa ljubim hitrost. Če sedaj pogledam nazaj, je bil to zame kar močan izziv.

Kaj je zares pomembno?

Naše življenje je v veliki meri odvisno od tega, kako se počutimo v svoji koži, kaj mislimo o sebi, koliko verjamemo v sebe in kakšen imamo odnos do drugih ljudi. Naše glavne notranje potrebe so biti sprejet, da smo vredni in da nas drugi cenijo. Tam, kjer se ne počutimo sprejete, se prilagajamo in s tem zatajimo sebe. Tako nastane notranji konflikt s samim sabo.

Najbolj sem bila srečna, ko sem videla, da druge osrečujem. Ta občutek koristnosti me je izpolnjeval. Ta občutek sem si zapomnila in tudi vem, kdaj sem ga izgubila. Želela sem si ga nazaj!

Proces samoopazovanja, poslušanja, občutenja in čutenja …

Šla sem čez proces samoopazovanja. Imela sem srečo, da sem spoznala program »Proces prisotnosti«, ki temelji na razvoju čustvenih kompetenc. Ljudje imamo naravni kompas in to so čustva. Ko postanemo pozorni na svoja čustva nas le-ta lahko naučijo nekaterih stvari o našem življenju. Dajejo nam pomembne podatke:

• o tem, kako razmišljamo (zavestno in podzavestno), o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti
• o naših najglobljih ciljih in vrednotah (tudi o tistih, ki jih skrivamo pred seboj)
• o našem življenjskem smislu in kako bomo na koncu obrodili svoj uspeh

Čustva nam dajo možnost, da:

• na novo pregledamo in popravimo preteklost
• damo življenjsko moč sedanjosti
• preusmerimo prihodnost

Ko se naučimo lekcije, ki nam jo je ponudilo čustvo, lahko izstopimo iz tega kroga in gremo naprej, po stopnicah življenja. Dokler pa lekcije ne osvojimo, se čustvo rado ponovi kot negativna povratna informacija. Čustveno energijo, ki nam je do sedaj uničevala naše življenje, lahko uporabimo ustvarjalno.

Bolečina in nelagodje pomenita, da smo notranje neuravnoteženi. Ko to spoznamo, si postavimo cilj, »priti nazaj« k pozitivnim čustvom in k zaupanju v svoje sposobnosti. Ko smo usklajeni s samim seboj, delujemo iz čustev ljubezni, sočutja, zaupanja, veselja in otroške iskrenosti in takrat smo zelo kreativni.

Največ škode si naredimo takrat, ko se primerjamo z drugimi. To pomeni, da čutimo, da taki, kot smo, nismo dovolj dobri. Kar pa ni res! Točno taki, kot smo, smo dovolj in vredni smo vsega dobrega! V sebi imamo že vse odgovore, le podariti si moramo čas, da umirimo svoje misli, zaznamo svoja občutja in se uravnovesimo.

Vsako delo je spoštovano in miselnost o večvrednosti poklicev, nas pelje v medsebojne konflikte. Občutek koristnosti nas dela srečne in v vsakem človeku je zelo močna potreba po sprejetosti. Delo naj postane naša temeljna vrednota!

OSEBNOSTNA RAST je prebojna tehnika, ki nas bo popeljala iz krize.

Prvi korak k pozitivno osebni spremembi je zavedanje in zaupanje, da smo vedno na pravem mestu in da je prav delovno okolje najboljši poligon za osebnostno rast in samoanalizo. Prav preko razumevanja konfliktov in čustvenih reakcij z drugimi ljudi, pridemo nazaj do sebe in se na novo ovrednotimo. Vsak življenjski izziv je poligon za osebno rast, zato vemo, da smo v življenju vedno na pravem mestu, ne glede na težave (izzive), ki se nam dogajajo.

Čustvene reakcije so kazalniki ali se cenimo ali se ne. Ko smo usklajeni s seboj, smo usklajeni tudi z okolico! Takrat delujemo v pozitivnih čustvih in imamo veliko ustvarjalne moči.

Vsak ima svojo osebno resnico in poslanstvo. S pomočjo čustvenega coachinga- samoanalize, dela na sebi, boste postali največji strokovnjak za svoje življenje. Bistvo čustvenega coachinga je, da se do sebe vedete spoštljivo. Ko se v celoti sprejmete takšnega, kot ste in se vzljubite, lahko tudi druge spoštujete kot svobodne in enakovredne ljudi.

Ljudje smo del narave in tako, kot imamo naravne vire, imamo tudi človeške vire. Koristnost naravnih virov nam je vsem jasna, človeški viri pa so, žal zaradi vzgoje in šolskega sistema, pri večini posameznikih prekriti z maskami, ki smo si jih nadeli, ko smo se prilagajali okolici.

Naša dolžnost in pravica je, da spoznamo svojo edinstvenost.

V to nas silijo novi časi, reorganizacija podjetij, odpuščanje in velika konkurenca na trgu. Ljudje, in odnosi med njimi, so ključni dejavnik organizacije in ker večino časa preživimo na delovnem mestu, postaja vse bolj pomembno, da se tako zaposleni, kot njihovi delodajalci trudijo izboljšati svoje čustvene kompetence, saj le-te v veliki meri vplivajo na poslovni uspeh.

Ko ljudje delujemo v skladu s svojim poslanstvom, ko delujemo v organizaciji, ki podpira našo vizijo, imamo notranjo motivacijo, smo odgovorni in samoiniciativni. Takrat ne potrebujemo kontrole in moč prisile za delovanje, ki je tako značilna za današnjo poslovno okolje.

Razumeti moramo namen bivanja, in odgovornost vsakega posameznika je, da rešuje probleme s svojimi znanji, izkušnjami in idejami v okolju, kjer deluje.

Pomembna je energija in zavzetost vsakega zaposlenega!

Živimo v času sprememb, kjer službe niso več samoumevne in zagotovljene do konca naše kariere. Kriza je prelomnica in je posledica kaosa znotraj nas.

Lastniki si želijo osebnostno in profesionalno zrelost zaposlenih, ki poznajo svoje potenciale, talente in ambicije, ter jih znajo uresničevati in razvijati v skladu s svojimi vizijami, željami in potrebami v korist podjetja/organizacije kjer delujejo.

V težkih konkurenčnih pogojih, konkurenčno prednost pred ostalimi obdržimo le s pravimi kadri, saj so razlike med odličnimi in povprečnimi podjetji na vseh ostalih področjih postale minimalne.

Ko zaposleni ne delujejo v skladu s svojimi željami, nimajo notranje motivacije, ki je potrebna za uspešen razvoj in doseganje ciljev. Brez te motivacije z apatijo vegetirajo in delajo pač tisto »kar morajo«. To povzroča, da sami sebe ne cenijo, imajo slabo samopodobo in dopuščajo razvoj negativnih čustev: jeze, zavisti, ljubosumja, strahu. Dokazano je, da negativna čustva pripeljejo do depresij in različnih bolezni. Ljudje izostajajo od dela, da si naberejo novih moči.

Vsak lastnik/direktor podjetja želi imeti dobre poslovne rezultate. Ta cilj je dosegljiv samo z močno zavzetimi zaposlenimi, ki delajo s srcem in strastjo, na pravih delovnih mestih in v lepih medsebojnih odnosih.

Izhajam iz nove miselnosti za nove čase, z razumevanjem, da nihče ni kriv in da gre sedaj za proces preobrazbe, kateri ne moremo ubežati ne zaposleni in ne delodajalci. Če želimo obstati na trgu moramo najti svoj lastni avtentični vir moči, se stalno razvijati in osebnostno rasti.

Potreben je osebni angažma vsakega zaposlenega!

Karoserija je vaše podjetje, motor so vaši zaposleni, gorivo so njihova čustva. Lahko imate krasno karoserijo, močan motor, vendar brez goriva ne boste nikamor prišli.

Gorivo so čustva (e-motion) ….to je energija v gibanju …

• Koliko goriva imate ali izkoriščate moč pozitivnih čustev?
• Koliko je strasti, notranje motivacije v vas in vaših zaposlenih, da se vnamejo iskrice, ki poženejo motor?

(članek je bil objavljen v reviji HRM – Human Resource Management Magazine)

Prisrčen pozdrav,

Florence Maria Bratuž, www.vinkom.si