Svet te potrebuje točno takšnega, kot si

S Florence Mario Bratuž, ki je po izobrazbi dipl. organ. kadrovskih in izobraževalnih procesov, smo spregovorili o tem, kako lahko starši pomagamo otroku, da bo v življenju počel to, kar ga veseli. Dobili smo odgovor, kakšen vpliv imajo na izbiro poklica vzgojitelji, učitelji in drugi pedagogi. Izvedeli smo, kaj se zgodi, če nas izbrani poklic ne veseli. Zanimivo spoznanje pa smo doživeli ob tem, kateri so poklici prihodnosti. Vljudno vabljeni k branju navdušujočega intervjuja.   

Florence Maria Bratuž je predavateljica in čustveno inspiracijska coachinja, ki se ukvarja predvsem s svetovanjem podjetjem o tem, kako lahko z razumevanjem čustvene dinamike odnosov izboljšajo komunikacijo in  s tem ustvarijo notranje motiviran kader skladen z vizijo in poslanstvom podjetja.  Posameznike pa uči, kako se čustveno opolnomočiti in uskladiti s svojim poklicnim poslanstvom. Prek svoje poklicne kariere je spoznala, da veliko ljudi ni srečnih na delovnih mestih. Videla pa je tudi zaposlene, ki so bili navdušeni, motivirani in so kar prekipevali od energije. To področje jo je zanimalo, iskala je vzroke in našla rešitev za to problematiko.

• Kako lahko starši pomagamo otroku, da bo v življenju počel to, kar ga veseli?

Otroku najbolje pomagamo tako, da smo mu dober zgled. Delo mora postati nazaj vrednota in ne nujno zlo za služenje denarja.

Treba je doseči razumevanje, da smo ljudje del organizirane narave in družbe ter da je najpomembnejše, da s svojim prispevkom prispevamo k razvoju družbe. Pomembno je, da se zavemo pomena vložka vsakega posameznika. Vsak človek želi biti vreden, spoštovan, koristen in del nečesa. Razumevanje naravnih zakonitosti in prevzemanje odgovornosti, da smo del sistema, je podlaga za razvoj dobre samopodobe.

Starši in vzgojitelji bi otrokom morali povedati: ”Svet te potrebuje točno takšnega, kot si. Si koristen in pomemben, tvoja odgovornost pa je, da najdeš v sebi tisto, kar te najbolj osrečuje in izpolnjuje, in da to podariš drugim ljudem! ZAPOMNI SI, DA TI NA SVETU NI ENAKEGA. Bodi tisto, kar si, ker tega ne zna nihče bolje kot ti!”

• Kako lahko otroku omogočimo, da bo razvil vse svoje potenciale?

Ko otroku omogočimo, da deluje v tisti dejavnosti, ki ga veseli in osrečuje, bo s tem naravno razvijal svoje potenciale, ker bo notranje motiviran. Zagotovo ste že spoznali otroka, ki ima do nečesa veselje. Ali je treba tega otroka v karkoli prisiljevati? Ne, ker je sam vedoželjen in s tem razvija svoje potenciale. Če se je ”zaljubil”  v neko dejavnost med osmim in desetim letom, bo sledil sebi, tudi če bo imel na poti ovire.

• Katera leta so ključna, da starši podpremo otroka, da bo kot odrasel opravljal poklic motivirano in zadovoljno? Obstajajo za to trditev tudi kakšna dognanja, raziskave?

Ključna so najzgodnejša leta, saj imajo otroci največji socialni in čustveni razvoj pred šestim letom, ko raziskujejo svoja čustva in najbolj pristno izražajo sebe. Zato je pomembno učiti pristnosti že v zgodnjem otroštvu. Če otroka sprejemamo brezpogojno takega, kot je, se bo razvil v samozavestnega odraslega. Narava poskrbi kasneje, da otroci dobijo impulz med osmim in desetim letom ter nato še enkrat pri 14 letih. To je obdobje pubertete, ko otrok težko prenaša avtoriteto in ponovno išče svoj ”pravi jaz”, če ga v vmesnem obdobju ni mogel izražati. Ta dognanja so dokaj nova, čeprav se je v preteklosti še najbolj tej tematiki približal Rudolf Steiner, ustanovitelj Waldorfske šole.

• Smo lahko tudi starši z vzgledom učitelji otroku, kako naj stopa po izobraževalni poti, ki ga bo vodila do poklica njegovih sanj?

Ja vsekakor, saj vemo, da nas otroci posnemajo v vsem. Če so starši srečni v svojem delu, bodo otroci delo jemali kot nekaj lepega.

Avtorica Orenia Yaffe-Yanai knjige Kariera iz strasti zelo lepo opiše svoje posledice in posledice mnogih njenih pacientov, ki so jih imeli zaradi slabega zgleda staršev, ki niso živeli svojega poklicnega poslanstva. Njen oče je umrl v najboljših letih, ker v svojem delu ni več videl smisla in ker se nikoli ni naučil udejanjiti svojih naravnih sposobnosti.

• Kdaj je primeren čas, da se začne otrok spoznavati s pestro paleto poklicev? Je prezgodaj, če ga v ta svet začnemo vpeljevati že v predšolskem obdobju?

Najbolj primeren čas je do 10. leta, zato nikakor ni prezgodaj, če otrok spoznava različne poklice že v predšolskem obdobju.

• Kaj vse vpliva na izbiro poklica? Zagotovo nimajo pomembne vloge pri tem le starši.

Na izbiro poklica vpliva veliko dejavnikov. Eno največjih je splošno kolektivno prepričanje o večvrednostnih poklicev in čim večji formalni izobrazbi. Žal to ni prava pot in posledice tega zdaj čutimo vsi.

Da bomo spremenili to napačno miselnost, bo potrebno veliko delati na osveščanju, da je delo resnično vir največje sreče. Treba je začeti spreminjati miselnost ljudi na vseh ravneh – že v otroštvu, pri starših kot najpomembnejših socializatorjih, pri vzgojiteljih in kasneje tudi pri vodilnih v podjetjih in tudi družbi na splošno.

• Kakšno vlogo lahko pri izbiri poklica opravijo vzgojitelji, učitelji in drugi pedagogi? Kaj jim polagate na srce?

Vzgojitelji, učitelji in drugi pedagogi imajo zelo pomembno vlogo. Slišala sem ogromno zgodb od ljudi, kako jim je ravno šolski sistem onemogočil razvijanje njihovega potenciala. Nasprotno, prav v šoli, so nekateri dobili celo trajnostne manjvrednostne komplekse. Na srečo se tudi tukaj stvari obračajo na bolje, čeprav ne v taki meri kot bi bilo treba. Vzgojitelji in učitelji bi morali biti osebe, ki so sami pristni, povezani s seboj, ki imajo veliko empatije in sposobnosti prepoznavanja potencialov v otrocih.

• Kakšni poklici so trenutno po vašem mnenju najbolj priljubljeni med mladimi?

Žal so mladi še vedno pod vplivom napačne miselnosti o večvrednostnih poklicih in se odločajo glede na obljubljene službe v prihodnosti. Komunikacija se je na srečo tudi tukaj malenkost spremenila in se zdaj več govori in piše o tem, kako pomembno je, da se v delu uživa, da ga opravljamo s srcem, ker to dolgoročno pomeni uspeh posameznika.

• Kateri so po vašem mnenju poklici prihodnosti?

Poklici prihodnosti bodo tista, ki jih bodo mladi izbirali iz srca. Verjamem v naravno ravnovesje in če se izbira iz svojih želja, bo odločitev zagotovo prava. Ni me toliko presenetilo, ko mi je strokovna sodelavka na OŠ Trebnje povedala, da se zadnje čase mladi vedno več odločajo za poklice povezane s kmetijstvom. Glede na aktualne razmere in trende, ki gredo v smer samooskrbe, je lahko to spontani odziv mladih.

• Imate morda nasvet, kako lahko kot družba ali posamezniki poskrbimo, da veliko tradicionalnih poklicev ne bo izumrlo?

Če želimo kot družba preživeti, je treba spremeniti miselnost in pogled na to, kako se svet vrti. Prav zavedanje pomena kakovostnega prispevka vsakega posameznika k razvoju družbe je lahko izhodišče za izboljševanje samopodobe in spoštovanja do sebe in tudi do vseh drugih, ki po svojih močeh in sposobnostih ”gradijo” celoto.

• Zakaj je dobro, da že otrok spoznava poklic, ki ga veseli? Kako se lahko to potem odraža na delovnem mestu?

Ko otrok sledi sebi in svojim interesom, se to odraža tako, da se je željan samo izpopolnjevati in nenehno izobraževati. Na delovnem mestu so to zaposleni, ki so zavzeti in notranje motivirani. Namreč, ko smo usklajeni sami s seboj, ko je naša integriteta zgrajena, so naša čustva pozitivna in delujemo z željo po koristnosti in pomoči drugim. To so pravi temelji za zdravo in ne odtujeno družbo.

• Kaj pa v nasprotnem primeru – če odrasla oseba opravlja poklic, ki ga notranje ne izpopolnjuje? Kako se to odraža navzven?

Če odrasla oseba opravlja poklic, ki ni usklajen z njeno pravo naravo, ima notranji konflikt, ki se izraža na različne načine. Začne se pri čustvenih bolečinah in če ne upoštevamo te smerokaze, se potem nadaljuje v fizične simptome. Izgorelost je po definiciji čustvena izčrpanost. To se odraža na delovnem mestu tako, da je vedno več zaposlenih izgorelih, nemotiviranih, nezadovoljnih in depresivnih.

Ljudje , ki ne delujejo v skladu s svojim poslanstvom, imajo zelo slabo samopodobo. Poslužujejo se različnih stvari, da si dvigajo samopodobo, vendar kljub temu čutijo še vedno stres v sebi. Če se nekdo posveča samo samemu sebi in ne dela za družbeno dobro, trpi posledice notranjih interesov. Kadar osebni interesi prevladajo nad interesi družbe, to ni pot v razvoj celotne družbe, ampak našega razvoja na našem mikro nivoju in posledica tega sta osebna ter globalna kriza.

• Če bomo spremenili miselnost kot starši in res podprli naše otroke na poti poklicne izbire, ali to lahko vodi v boljše odnose med zaposlenimi, boljšo komunikacijo z nadrejenimi, večjo motiviranost pri delu, manj depresij, manj izgorelosti …? Lahko trdimo, da bomo postali bolj zdrava družba?

Ja vsekakor, to je pogoj za zdravo in srečno družbo. Napačna miselnost in zgrešeno vrednotenje dela in posameznih poklicev sta ena izmed največjih generatorjev sedanje osebne in gospodarske krize.

 Raziskave so pokazale, da so zaradi napačne miselnosti in usmerjenega izobraževanja v večvrednostne poklice nepravi ljudje na delovnih mestih in pozicijah, ki niso usklajene z njihovo poklicanostjo. Posledica tega je, da je po Gallupovi raziskavi iz leta 2012 v podjetjih zavzetih manj kot 30 % zaposlenih. Približno  50 % je takih, ki hodijo v službo samo zaradi plače, nekaj manj kot 20 % pa je takih, ki so že po temperamentu na napačnem delovnem mestu.

Dejstvo je, da veliko zaposlenih ne opravlja dela, ki bi si ga želeli ali bi jih zadovoljevalo. To vodi do nezainteresiranosti, apatije zaposlenih in slabih odnosov med njimi, ne nazadnje pa tudi do slabe samopodobe, negativnih čustev in obnašanj v zasebnem življenju posameznikov.

Za uspešen razvoj posameznika, podjetij/organizacij, države in doseganje ciljev je potrebna notranja motivacija zaposlenih. Brez te motivacije zaposleni s stagniranjem delajo pač tisto, ”kar morajo”. Zaposleni, ki v svojem delu ne vidijo smisla, ki delajo, vendar so v nasprotju s svojo naravo, so velikokrat jezni, ljubosumni in žalostni. Dokazano je, da negativna čustva pripeljejo do STRESA, depresij, poškodb in različnih bolezni.

Da STRES škoduje zdravju, vemo vsi, da stres pogosto izvira iz naše notranjosti in si ga nemalokrat ustvarimo sami, pa žal ni več tako splošno znano.

• Napisali ste knjigo Odzovi se na klic, zaživi svoj poklic! Kaj je njeno glavno sporočilo? Komu je namenjena?

V prvi vrsti je knjiga Odzovi se na klic, zaživi svoj poklic! namenjena odnosom v poslovnem okolju, kar je izjemno pomembno, saj so prav ti najpomembnejši dejavnik pri uspešnosti organizacije, in to ne zgolj uspešnosti v finančnem smislu, temveč uspešnosti v najširšem pomenu te besede. A znanja in orodja v knjigi so namenjena človeku, ki je poleg delovnega okolja vpet še v številna druga – v ožjo in širšo družino, med prijatelje, v razna interesna združenja itd.

Ko človek dela na sebi, mu to prinese notranje kvalitativne spremembe, le-te pa se odrazijo v poslovnem okolju, pa tudi povsod drugod, kjer je aktiven. Delo na sebi ima zato neprecenljiv pomen za posameznika, poslovno okolje, v katerem deluje, in v končni fazi na družbo kot celoto v globalnem merilu. To je širši vidik knjige.

Namreč, ko enkrat razumemo celoto in pomen svojega dela oziroma prispevka pri tem, sprejmemo odgovornost za razvijanje svojih potencialov in ne obtožujemo drugih za svoj neuspeh. To je vstopnica na poti do osebnega in poslovnega uspeha! S prevzemanjem odgovornosti za svojo osebno rast in z zavedanjem soodvisnosti s kolektivom se spodbujajo naravno sozvočje, povezanost, harmonija in integriteta, ki so TEMELJ USPEŠNEGA RAZVOJA današnjega časa.

• Torej pomagate odraslim, ki se poklicno ne čutijo izpopolnjenega, da naredijo spremembo. Kaj so prve njihove besede, ko se obrnejo na vas?

Posameznike opogumljam v tej smeri, vendar jim svetujem, da gredo na to pot čustveno opolnomočeni. Njihove prve besede so največkrat, da se ne počutijo dovolj cenjeno in da so odnosi zelo slabi. So polni razočaranja, jeze in mnogim peša tudi že zdravje.

• Kakšna je vaša vloga pri raznih ‘coachingih’? Kaj dosežejo udeleženci v sodelovanju z vami po določeni metodologiji? Lahko rečemo, da se v njih po treningu prebudi motivacija za delo ali na vrat na nos zamenjajo kariero?

Moja vloga pri čustvenoinspiracijskem coachingu je, da ravno prek slabih odnosov spoznajo sebe in svoje nezavedne rane iz rane mladosti. Namreč, ko spoznajo to metodo, postajajo iz dneva v dan samozavestnejši, bolj se zavedajo svojih potencialov in morebitnih strahov, ki jih zavirajo na poti do samouresničitve. Osebno odsvetujem, da na vrat na nos zamenjajo kariero – če lekcije ne naredijo na tem delovnem mestu, se jim rada v prihodnji službi ponovi in to velikokrat v bolj boleči izkušnji.

• Kje vas lahko spremljajo naši bralci, kje lahko izvedo več o motivacijskih inspiracijskih treningih, osebnih ‘coachingih’, emotional ‘coachingih’ …?

Vaši bralci me lahko kontaktirajo po telefonu na št. 030 212 023, po mailu: florence@vinkom.si, preberejo več na spletni strani www.vinkom.si ali na spletnih omrežjih Florence Maria Bratuž |Facebook;  FLORENCE MARIA BRATUŽ|LinkedIn.

• Spoznali ste tudi koncept kreativnega otroškega mesta Minicity, v katerem otroci spoznavajo več kot 50 različnih poklicev v več kot 40 edinstvenih igralnih enotah skozi didaktično igro. Kaj vam je najbolj všeč pri njem? Zakaj bi priporočali, da ga obiščejo otroci, stari od dve do 14 let?

Kot zanimivost vam lahko povem, da sem pred dobrim desetletjem imela vizijo, da je treba narediti nekaj takega, da bodo otroci spoznavali različne poklice. Ko sem po naključju prišla do vaše spletne strani, sem bila presrečna. Ko sem vas obiskala, pa sem bila res navdušena, ker to, kar vi delate, je neprecenljivo. Najbolj mi je všeč to, da skozi igro otrokom na zabaven in poučen način približate različne poklice.

Moje mnenje je, da bi morali prav vsi otroci vsaj enkrat, če ne celo večkrat, obiskati Minicity. Poleg obiska bi bilo treba osveščati starše, vzgojitelje in učitelje o pomembnosti, da otrokom omogočimo vse, da bo sledili svojim srčnim željam, in jih ne usmerjamo v večvrednostne modne poklice.

Vir: Intervju je bil oktobra 2022 objavljen na spletni strani Minicity.si.