Pred časom sem objavila članek, kjer sem pisala o tem, zakaj me je coaching navdušil. O tem kaj pravzaprav nudi čustveno inspiracijski coaching, za kakšno tehniko gre in komu je namenjen pa je zapisanega malo, zato je prav da spregovorim tudi o tem.
Mineva 12 let od moje »izgorelosti« oziroma čustvenega kolapsa na delovnem mestu. Že takrat sem se zavedala, da je moje telo moj zaveznik, moj pokazatelj, učitelj, ki me želi obvarovati in mi sporočiti da nisem s seboj v ravnovesju, da ne delujem v svoj dobrobit, temveč proti sebi.
Močno se me je dotaknilo in globoko prizadelo dejstvo, da ves moj trud, delo, čas in vložena energija pri mojih nadrejenih ni bila niti opažena, niti cenjena niti ustrezno ovrednotena. Kriterije uspešnosti sem več kot presegla, a šlo je zgolj za številke, brez priznanja, brez pohvale, brez občutka prispevka in lastne vrednosti. Takrat sem storila kar sem znala in zmogla. Užaljeno sem zapustila podjetje.
Šele sedaj vem, da je bil vzrok moje prizadetosti moja čustvena občutljivost, nerazumevanje in nepoznavanje sebe in svojih čustev kar sem ozavestila po tem, ko se je več govorilo in bralo o izgorelosti. Potrditev sem dobila od vodilne raziskovalke izgorelosti na svetu, od Christine Maslach, ki je prva opredelila izgorelost kot »psihološki sindrom, ki se izraža kot ČUSTVENA IZČRPANOST«
Po kolapsu, ki se mi je zgodil sem želela odgovore, katere sem vedela, da moram iskati v sebi. In kot pravijo; » Ko je učenec pripravljen pride učitelj«, me je našla knjiga z naslovom Proces prisotnosti avtorja Michaela Browna, ki temelji na zdravljenju izvornih ran iz otroštva. Namreč vsi tisti občutki nesprejetosti, nezaščitenosti, nepriznanja izvirajo ravno iz naših ran, življenjske situacije pa so tiste, ki nam kažejo naš nezavedni kompleks. Gre namreč za nujen proces, katerega uspeh je odvisen od konsistence izvajanja vaj, ki nas vodijo v spomine, v izkušnje, v soočanje. In ravno to, je najtežji del vsakega posameznika, saj se ljudje avtomatsko bojimo bolečih občutkov, čeravno so ti nujni na poti preobrazbe.
Ljudje napačno razumemo in se bojimo svojih čustev. Največkrat storimo ravno nasprotno, čustva potlačimo v svojo podzavest in jih ohranjamo pri življenju celo življenje. Gre za naučen, edino poznan sistem, ki ga večina ljudi živi vse od mladih nog in so ga prevzeli, se ga naučili od svojih staršev, sorodnikov, okolice.
Po večini tako živimo svoja življenja, ne vedoč, kako so ravno nepredelana čustva tista ki nas ovirajo na naši življenjski poti, pa naj bo ta ovira zdravje, odnosi, poslovna pot ali izobilje na sploh. Vse dokler, nas nekaj ne predrami, močno opozori, kar se ponavadi zgodi ob pojavu psiho/fizičnih težav, ko se nam življenje ustavi.
Bolečih dogodkov ne bo manj, ker jih imamo z namenom. Ta je, da ne gremo v vlogo žrtve in ne v vlogo zmagovalca, ko imamo kakršenkoli konflikt. Čustvena bolečina, ko jo transformiramo , nas pripelje do integrirane osebnosti, ki je zdravo samozavestna.
Težava nastane, ker največji del potlačenih čustev izvira iz starosti sedmih let, ko je otrok, kot pravijo kot spužva, takrat je namreč najbolj dovzeten za sprejem vseh informacij in z njimi povezanih čustev iz okolja.
Težave in nepravilnosti s katerimi smo se soočali v svojem ranem otroštvu, se izrazijo v odrasli dobi ko te trajnostno zaznamujejo naša življenja in nas. Nevede, podzavestno vplivajo na naš način dojemanja sebe in sveta, način razmišljanja, čustvovanja in delovanja. Če se tega ne zavemo in jih zavestno ne razčlenimo, jih avtomatsko predajamo našim otrokom in vsem naslednjim generacijam, vse dotlej jih nekdo ne prekine.
Vse dokler ne pozdravimo bolečih spominov v svoji podzavesti in trajnostno ne izkoreninimo ter izbrišemo svoje travme iz vsake svoje celice, se vrtimo v začaranem krogu. Ravno ti spomini ogrožajo naša življenja, zaradi nenehnega stresa ki ga doživljamo ob sprožilcih na star celični spomin. Zadnje raziskave pa govorijo o tem, da imamo v celičnem spominu tako imenovane podedovane družinske travme.
Dejstvo je, da živimo v časih polnih izzivov, v časih ki niso prijazni do posameznika, kjer je okolje kjer odraščajo naši otroci vse prej kot idealno (družinsko in splošno družbeno), ko so vsa doživetja, izkušnje, naval misli in čustev ter odzivi okolice zanj preprosto preveč, zato jih težko sprejmejo in sprocesirajo, ne preostane jim drugega kot da vse to potlačijo v svojo podzavest, kar jih dolgoročno zaznamuje.
Ko se ljudje začenjajo zavedati svojih težav, iščejo odgovore in rešitve zunaj sebe, hodijo po pomoč drugam, obiskujejo terapevte, zdravstvene institucije,..Slovenija je »meka« za razne zdravilce, alternatiste in terapevte, zato radi potrkamo na več vrat in niti zavedamo se ne, da se še vedno vrtimo v istem začaranem krogu, da trošimo svojo lastno energijo in izgubljamo tako dragocen čas.
Prej omenjen avtor, ki je imel tudi sam neozdravljivo nevrološko bolezen, je spoznal vrsto zdravilcev in duhovnih gurujev, a na koncu ko ni nihče rešil njegovih težav, se je pozdravil sam. Avtor vseskozi poudarja, da nihče, ne glede na njegovo znanje, izkušnje, ugled ni prehodil našo pot zato ne pozna in ne more čutiti naše nelagodje namesto nas. Vedno se najprej pojavi čustvena bolečina in če tej ne prisluhnemo, spregovori telo a to z vedno močnejšimi signali, ki se začenjajo v obliki fizičnih bolečin, katere povečini vodijo v resna stanja fizičnih in duševnih bolezni.
Če se človek v procesu zdravljenja, notranje ne spremeni, stori nekaj drugače in vsak dan sproti ne dela na sebi, kroti svoj ego, zamere, ponos, tovrstna pomoč ne bo obrodila sadov. Nihče, nikoli ne bo opravil njegovega glavnega očiščevalnega dela, kot zgolj in izključno vsak sam!
Zdravstvena stroka se v celoti strinja, da je največji vzrok in razlog bolezni ter zdravstvenih tegob ravno stres. Ljudje pa ne razumemo in ne poznamo pravi pomen besede stres. Stres ni zgolj neprijeten dogodek v zavednem stanju, stres povzročajo predvsem podedovani spomini, še v obdobju ko nismo niti govorili, bili sposobni logičnega razmišljanja in kar je še pomembneje, stres povzroča mnogokrat tako pomembni in zamolčani travmatični spomini naših prednikov.
V resnici živimo v zelo bolni družbi, saj je stres postal bolezen sodobne družbe.
Po toliko letih, ko se vedno več ljudi sooča in se govori o tem kako močna je povezava med lastnimi čustvi in našem poklicnem poslanstvu ter uspešnosti in zadovoljstvu tako na osebni ravni kot v poslu, vem da se je vsake težave potrebno lotiti na začetku, pri izvoru.
Ameriška nevroznanstvenica in farmakologinja Candace B. Pert je dokazala, da so naša čustva s kemijskimi procesi v telesu neposredno povezana preko kemijskih snovi, ki imajo pomembno vlogo pri skoraj vseh življenjskih procesih v telesu. Dokazala je da med umom in telesom ni ločnice, da vse komunicira z vsem. Možganski, endokrini in imunski sistem se povezujejo v tesno psihosomatsko informacijsko mrežo, informacije med njimi pa prenašajo peptidi, ki jih je Pertova imenovala molekule emocij.
Iz te znanstvene ugotovitve sledi dejstvo, da je vsaka bolezen psihosomatska in je nanjo možno vplivati preko čustev.
V času mojega samocoachinja je izšlo vrsto knjig različnih strokovnjakov, ki vsak na svoj način potrjuje zgoraj napisano, kot npr. Ko telo reče ne (Gabor Mate), Podedovane družinske travme (Mrk Wolynn), Somatika (Thomass Hanna), Zdravilni kodeks (Ben Johnson, Alex Loyd), Biologija prepričanj (Bruce H. Lipton) in drugi.
Vsem nam je skupno da želimo biti srečni, zdravi, se izogniti trpljenju, pa naj bomo bogati ali revni, izobraženi ali neizobraženi, pripadniki katerekoli rase, spola ali veroizpovedi. Iskanje sreče je lahko bi rekli naš namen, naša pot, potreba duha. A v iskanju sreče pogosto izberemo najbližjo, najbolj znano in najbolj varno pot, ki nam jo ponuja današnji ekonomsko-materialni-fizični-potrošniški sistem. Ta namreč načrtno vzpodbuja želje, hotenje in iskanje vseh odgovorov in zadovoljevanje naših potreb izven nas in ne tam kjer vsi ti odgovori in rešitve v resnici so, torej znotraj sebe.
Po več kot desetih letih dela na sebi lahko z gotovostjo povem, da me je ravno čustveni coaching pripeljal do radosti in tiste prave sreče, ki jo čutim znotraj sebe. Vesela in neizmerno hvaležna sem, da je bil moj največji učitelj tisto pravo orodje, ki me je prepričal v učinkovitost čustveno inspiracijskega coachinga.
Če se tudi vi vrtite v začaranem krogu, brez pravih rezultatov in napredka ter si želite raziskati energijski vidik svojih odnosov, bolezni v svojem življenju in tudi namere ki jih imate za svojo prihodnost, vam toplo priporočam, ta greste tudi sami skozi ta proces in spoznate resnično učinkovito orodje, kako postanete sam sebi svoj terapevt.
Kako veste ali je tovrstni coaching primeren tudi za vas?
Svetujem vam, da si vzamete nekaj trenutkov in si zastavite naslednja vprašanja;
- Ne glede na to, karkoli trenutno počnete v smeri se pozdraviti, poskusiti uspeti, rešiti odnose, rešiti ostale svoje težave ali z njimi zgolj shajat ali vam vse našteto uspeva?
- Na kašen način, če sploh zdravite vsakdanji stres, vaše čustvene in telesne bolečine?
- Ali se zdravite pri izvoru, vaše celične spomine, ki ves stres povzročajo?
Če vam ne uspeva pomeni, da svoje težave poskušate odpraviti tako, da se pretežno ali v celoti ukvarjate z njihovimi simptomi ali povedano drugače….radi bi se znebili bolečine, ne posvečate pa se njihovemu izvoru.
Menim, da vam lahko pomagam, vam predstavim orodje, vam pokažem pot, da si pomagate sami in sicer tako, da vam predstavim proces samocoachinga čustvenih bolečin in povezavo z nezavednim.
Torej čustveno inspiracijski coaching temelji na čustvenem dozorevanju, povezanim z tehniko povezanega zavestnega dihanja, s katerim sprožimo potlačene bolečine, rane in spomine iz našega otroštva ter vse družinske vzorce, ki nas ovirajo in omejujejo na svoji lastni poti razvoja, sebi lastnega polnega potenciala.
