Pred nekaj dnevi sem se peljala s prijateljem, ki ima že 8 kazenskih točk. Ko je vozil 50 km/h – po omejitvah, me je nenadoma pogledal in rekel: “Veš… 𝐣𝐚𝐳 𝐬𝐞 𝐩𝐨𝐜̌𝐮𝐭𝐢𝐦 𝐏𝐀𝐑𝐀𝐋𝐈𝐙𝐈𝐑𝐀𝐍𝐄𝐆𝐀, ko moram tukaj vozit petdeset. Kot da ne smem dihati, kot da ne smem živeti. Samo čakam, da nekaj naredim narobe.”
In potem mi pred oči pride moj oče , ki je imel paralizo nog, prijateljev oče enako, in tudi med starostniki je to izjemno pogosto. Preveč ljudi na koncu življenja pristane na vozičku.
Zato sem šla raziskovat, ker je prijatelj v nekaj besedah izrazil tisto, kar ljudje doživljamo, a redko povemo, ker se tega niti ne zavedamo.
Ali ste vedeli, da pretirana kontrola ubije naravno motorično inteligenco, živčni sistem pa to kompenzira z blokado, ki je nevarnejša od prehitre vožnje. To so mi potrdili inštruktorji varne vožnje – pa si ne upajo povedati na glas pristojnim.
Statistika to potrjuje: več nadzora → več nesreč.
Ta dogodek mi je potrdil nekaj, kar se v naši družbi redko izreče oz. poveže, da pretirana represija, stalni nadzor in strah pred kaznijo ne povečajo varnosti – povečajo telesno napetost, stres, kar poveča tveganje za nesreče.
Konflikt gibanja: ko telo želi naprej, sistem pa mu ne dovoli
Prečnoprogaste mišice – tiste, ki nam omogočajo vožnjo, pritiskanje pedal, upravljanje volana – imajo jasno vlogo: gibanje, odmik, pobeg iz nevarnosti.
Njihovo delovanje nadzira možganska skorja, ki je občutljiva na:
- občutek nevarnosti,
- občutek ujetosti,
- konfliktnost situacije,
- prisilo,
- omejitev naravnega gibanja.
Ko oseba občuti: “Rad bi šel hitreje, a ne smem. Če se premaknem, bom kaznovan.” se v možganski skorji sproži konflikt gibanja.
Biološka logika je zelo čista: Ko je gibanje povezano z nevarnostjo, živčni sistem upočasni ali začasno blokira mišice.
Torej voznik, ki vozi v strahu pred radarjem, točkami, izgubo izpita ali velikimi globami, lahko nezavedno vstopi v stanje:
- fizične zakrčenosti,
- zoženega zaznavanja,
- znižane koordinacije,
- upočasnjenega reakcijskega časa,
- emocionalne napetosti,
- motorične neodzivnosti.
… to je nezavedni avtomatski telesni odziv na represivno okolje.
Točno to je opisal moj prijatelj pri vožnji 50 km/h – POČUTIM SE PARALIZIRANEGA.
Paradoks sodobne prometne politike: več nadzora → več nesreč
Če bi represija delovala, bi se število nesreč moralo zmanjševati. Toda podatki kažejo ravno nasprotno. Število prometnih nesreč se iz leta v leto povečuje:
- 2021: 17.049
- 2022: 18.714
- 2023: 19.780
- 2024: 20.233
- 2025 (do danes): 9.740 → trend presega prejšnja leta
To je jasen sistemski vzorec. Povečuje se:
- število radarjev,
- omejitev,
- kazni,
- nadzora,
… a nesreč je vedno več.
Zakaj? Ker vozniki vozijo v stresni hiperpozornosti, ne več v naravni, pretočni, avtomatizirani motoriki.
Stresni voznik je nevaren voznik.
Psihofiziološka razlaga
Prečnoprogaste mišice reagirajo na specifično čustveno vsebino:
“Rad bi pobegnil / se odmaknil / šel naprej, a ne smem.”
“Če se premaknem prehitro, sem ogrožen.”
“Ne vem, kaj je prav – gibanje je nevarno.”
Ta vsebina se natančno ujema s stresno situacijo voznika, ki vozi pod nadzorom kamer in radarjev.
Represija ni samo v prometu – je povsod, kjer človek izgubi svobodo gibanja in izražanja.
Promet je le vidni simbol širšega pojava.
Represija se pojavlja v:
- delovnem okolju (hierarhija, kazni, nadzor),
- družini (avtoritarni vzgojni vzorci),
- zdravstvu (strah, zastraševanje),
- šolstvu (pravilniki, prepovedi),
- ekonomiji (finančni pritiski),
- družbi (ideološki pritiski, sankcije),
- medijih (zastraševanje),
- zakonodaji (povečevanje nadzora).
Bistvo represije je vedno isto: Človek ne sme – ali ne upa – narediti tistega, kar bi njegova notranja energija želela.
Ko živčni sistem predolgo doživlja:
- strah pred avtoriteto,
- strah pred sankcijo,
- strah pred napako,
- strah pred izgubo varnosti,
- strah pred kaznijo,
- se sproži starodavni program,
- zamrznitev (freeze)
→ mišice izgubijo tonus
→ gibanje se upočasni
→ noge otrpnejo
→ telo se “ustavi”, da preživi
Paraliza NI bolezen, ki “napade”. Paraliza je posledica dolgotrajnega konflikta med notranjim impulzom (želim naprej) in zunanjo represijo (ne smeš naprej). To je točka, kjer se telesna logika in družbeni pritiski popolnoma prekrivajo.
In ko je živčni sistem zamrznjen, nastajajo:
- izgorelost,
- depresija,
- anksioznost,
- panični napadi,
- nesreče v prometu,
- motnje motorike,
- Parkinson,
- multipla skleroza,
- paraliza….
Sporočilo je zelo jasno: Paraliza je mehanizem preživetja v represivne okolju
Vzrok paralize ni telo, temveč represija, strah in stres – notranji ali zunanji. Ko sprosimo strah, se sprosti energija in začne zdravljenje.
Iskreno verjamem, da bi bilo dobro, da bi na vseh ravneh vodili ljudje, ki razumejo, kako deluje človeški organizem – živčni sistem, stres, strah, energija in vedenjski odzivi.
Samo takšni voditelji lahko ustvarijo sisteme, organizacije in državo, ki ne temeljijo na represiji, ampak na zavedanju, spoštovanju človeka in zdravem razvoju.
In ko gledam širšo sliko – tako v prometu kot pri svojem delu z ljudmi – vedno pridem do istega izvora. Za vsako boleznijo, motnjo, blokado ali paralizo stoji stres. In stres je v svojem bistvu vedno strah.
Kam to vodi?
Če se represija stopnjuje, bomo videli:
- več nevroloških bolezni,
- več paraliz,
- več zlomov osebne moči,
- več psihičnih kriz,
- več nesreč,
- več agresivnih izbruhov,
- več avtoimunih bolezni.
Če želimo (p)ostati zdravi, moramo imeti pogum pogledati vase. Odkriti te zavedne in nezavedne strahove, ki jih nosimo s seboj – pogosto generacijsko, kot nevidno dediščino naših prednikov.
Stres je vzrok za 95% bolezni – povzročil jih je sedanji stres in stres, ki so ga občutili predniki – celični spomin (dr. Bruce Lipton).
Telo to vedno zabeleži. Najprej kot napetost. Potem kot izgubo vitalnosti.
Generacije moških (in žensk) so živele pod težo pritiskov, ki so jim jemali svobodo gibanja, ampak tudi nekaj veliko globljega: možnost ustvarjanja za kar so bili ustvarjeni.
Kasneje kot odpor do življenja, izgorelost, kronično utrujenost, izgubo smisla.
In v skrajni fazi kot bolezen ali paralizo – ustavljeno energijo, ki je predolgo čakala, da bi lahko stekla.
Ko odstranimo strah, se ne sprosti samo gibanje. Sprosti se življenjska energija. Povrne se volja do dela. Vrača se ustvarjalnost, radovednost, pogum in notranja moč.
Ko se vrne energija, se začne zdravje – telesno, čustveno, odnosno, družbeno.
To je tisto, kar bi si resnično želela za vse nas.
Doživljanje stresa je subjektivno – vsak človek ga občuti drugače, skozi svojo zgodovino, svoje izkušnje, svoje rane in svojo stopnjo notranje varnosti. Zato ni pomembno samo, kaj se nam dogaja, ampak predvsem, kako to doživimo.
Isti dogodek lahko nekoga pusti mirnega, drugega pa globoko pretrese, ker se dotakne starih, nezaceljenih občutkov in generacijskih bremen, ki jih nosi v sebi. In ravno zaradi te subjektivnosti je toliko bolj pomembno, da vsak pri sebi začne prepoznavati:
Kaj ga pritiska, kaj ga straši, kaj ga ustavlja in kje v telesu se ta strah zapiše kot napetost, izguba energije, odpor, umik ali celo bolezen. Tam se začne zdravljenje. Tam se začne povrnitev življenjske energije. Tam se začne zdravje – resnično.
P.S. V spomin mojemu očetu.
